Koš v vsako slovensko ulico

V zadnjih dneh nisem imel veliko časa za internet in zaposlovanje. Lovil sem še zadnje ure lepega vremena in skušal kar se da urediti vrt okoli hiše. Med drugim sem tudi postavil koš. Da, prav ste prebrali. Ulična košarka me nekako zadnje dni polni z energijo.

Odločil sem se, da je dovolj posedanja pred računalnikom, da je čas, da nekaj naredim zase in za svoje zdravje. Internet sem tako malo postavil na stran in zaposlovanje mi je okoli dva dni predstavljal koš. 

Potrebno ga je bilo izdelati, in to tako, da se bo na njem lahko igrala ulična košarka. Sam nimam znanja in veščin košarke, a sem se projekta vseeno lotil. Z manjšo pomočjo očeta in brata je bil koš izdelan že prvi dan. Naslednji dan smo ga s kar nekaj truda postavili pokonci in zabetonirali. Danes se na njem že igra ulična košarka.

Sicer je prvo testiranje pokazalo, da mu manjka še nekaj manjših izboljšav, a je "igrišče" že doživelo svoj krst, saj smo ga testirali tako mladi, kot tudi nekoliko starejši prebivalci naše ulice. Ulična košarka je v naši ulici s postavitvijo povsem enostavnega koša res zaživela.

Pečenje kostanja, pitje mošta in igranje košarke. To dogajanje je zaznamovalo moje zadnje toplejše dneve letošnjega leta. Takrat sem tudi, malo za šalo in malo tudi zares, prišel do ideje "Koš v vsako slovensko ulico". Verjamem, da se vam ideja zdi smešna in daleč prej kot uresničljiva, vendar lahko z malo volje ulična košarka v vsaki ulici postane povsem realna.

Kot sem že omenil, me je "ulična košarka" oziroma postavitev koša stala dva dni dela in nekaj pomoči s strani brata in očeta. Če omenim še finančna sredstva sem zapravil okoli 10€ za barvo in čopič ter 6€ za vrečo cementa s katerim smo koš zabetonirali. Skupaj je bilo torej potrebnih 16€ in nekaj volje, da je ulična košarka v naši ulici zaživela.

Žal so se sedaj začeli nekoliko hladnejši dnevi in ulična košarka je ponovno nekoliko odrinjena ob stran. Vendar kot bi mignil bo tukaj ponovno pomlad in ulična košarka se bo igrala še pogosteje kot danes. 

Če malce pomislimo, je verjetno v vsaki ulici nekaj kvadratov prostora, kjer bi se lahko postavil koš. Lahko tako kot sem ga jaz, kar na domačem križišču. Kot smo lahko videli, investicija v infrastrukturo je praktično zanemarljiva. Kljub temu pa je užitek ob druženju in gibanju neprecenljiv. 

Potrebne je le malo iznajdljivosti in nekaj truda, pa se lahko uresniči še tako velike načrte kot je koš v vsaki slovenski ulici. Želim si, da bo naslednjo pomlad kar nekaj košev več v slovenskih ulicah in da se ljudje na ta način vsaj malce odlepimo od ekranov.